Nekoč je bil kruh veliko več kot danes. Pridelek je bil skromnejši, zato so ljudje znali ceniti vsako zrno. Kruh je bil spoštovan in bog ne daj, da bi ga zavrgli. Tudi če je splesnel, so rekli, da »če ješ pisnif krüh, si bole močen«. Med spomini iz tistih časov pa mnogi še danes omenjajo rüče in glajte, s katerimi so nosili ali vozili žito v mlin.
Se še spomnite rüčjaka in glajt, s katerimi so naši dedki nosili žito?
Revnejši so pekli kruh iz koruzne ali ovsene moke, pri kmetih pa je prevladoval rženi kruh. Beli, pšenični kruh je bil redek in namenjen predvsem praznikom, kot je bila velika noč. Za boljšega je veljal tudi kruh iz »soržice«, mešanice rži in pšenice, ki bi ji danes rekli mešani kruh.
Za dober kruh je bila ključna dobro zmleta moka. To je bilo odvisno od mlina in mlinarja. Slabši mlini so dali grobo moko za krmo, za kruh pa je bila potrebna fina moka iz kakovostnega mlina.
Kako so nosili žito?
Tisti, ki so imeli več pridelka, so žito v mlin vozili v glajtah na vozovih. Manjši kmetje pa so ga nosili na hrbtu v žakljih, pri čemer so si pomagali z rüčami – preprostimi trakovi ali vrvmi, s katerimi so si žakelj oprtali kot nahrbtnik.
Takšni prizori danes živijo predvsem še v spominih in na rekonstrukcijah, a opominjajo na čas, ko je bil kruh resnično vreden več kot le nekaj kovancev.
Vir: Prleški dnevnik