Pust je pri nas veliko več kot čas krofov in mask. V ljudskem koledarju je bil to dan, ko so ljudje poleg šeg pozorno opazovali tudi nebo, mraz in mokroto.
Sončen ali deževen pust: Staro ljudsko izročilo razkriva, kaj to pomeni za letino
Iz takšnih opazovanj so nastali pregovori, ki so preprosti, a povedni: pustno vreme naj bi namreč namignilo, ali bo leto rodovitno, ali bo sušno in katere poljščine bodo imele prednost. O tem, kako raznolike in žive so pustne šege v Sloveniji, piše tudi Slovenski etnografski muzej.
Najbolj znan je rek, ki pusta postavi skoraj v vlogo prvega ocenjevalca letine: »Če se pust na soncu greje, letina se med dobre šteje.« V različnih zapisih se pojavlja zelo podobno sporočilo, včasih tudi z rahlo drugačnim rimanim zaključkom, vendar je jedro enako: sončen pust je pomenil dobro obljubo za polja in sadovnjake. V ozadju je logika kmečkega leta. Proti koncu zime si je človek želel stabilnega vremena, brez dolgotrajne mokrote in brez nenadnih poškodb zaradi odjuge, ki bi nato prešla v oster mraz. Sonce je v ljudskem razumevanju pomenilo red, svetlobo in ugodnejši začetek pomladi.
Drugi pregovor, ki ga srečamo v zapisih z Bele krajine, je še bolj neposreden in vezan na določeno poljščino: »Ako pustne dni dežuje, bo dosti fižola.« Prav v Adlešičih je ta rek posebej zapisan in predstavljen kot domač pregovor, kar kaže, kako močno so bile vremenske modrosti navezane na kraj in na tamkajšnje izkušnje z zemljo. Podobno sporočilo najdemo tudi v drugih virih, kjer se dež na pustni dan razume kot dober znak za fižol, torej za rastlino, ki ji vlaga v začetku sezone pogosto koristi.
Pustni pregovori niso govorili le o vremenu, temveč tudi o tem, kako pomembno je, da se skupnost v pravem trenutku razbremeni. Zato se je ohranil hudomušen, a pomenljiv rek: »Da bo debela repa in korenje, mora biti na pustni večer norenje.« Povezuje se z idejo, da veselje, hrup in obhodi po vasi prinašajo srečo pri hiši in rodovitnost na vrtu. Tak zapis najdemo v predstavitvah pustnega časa in pregovorov, kjer je jasno, da norenje ni razumljeno kot nered, temveč kot družbeno dovoljeno sproščanje, ki naj bi presekalo zimo in priklicalo pomlad.
Skupni imenovalec teh pregovorov je preprost: pust je stal na prehodu. Bil je zadnji velik izbruh veselja pred postom, hkrati pa čas, ko so ljudje že mislili na setev, na vrt in na to, ali bo narava kmalu popustila. Zato so v nekaj kratkih stavkih skušali ujeti smer leta. Danes ti pregovori ne morejo nadomestiti napovedi vremena, še vedno pa odlično pokažejo, kako tesno sta bila včasih povezana vsakdan in narava, ter zakaj je pust v ljudskem spominu ostal kot praznik, ki se mu ne sme vzeti ne smeha ne pomena.
* Naslovna fotografija: Žan Osim
