Ko se dnevi ob koncu februarja začnejo daljšati in sonce že nekoliko močneje ogreje tla, marsikdo pomisli, da je zima na izhodu. A ljudsko izročilo opozarja drugače. »Jazbec pred luknjo na soncu« pravi star rek, ki napoveduje, da če se konec februarja jazbec pojavi na soncu, bo zima vztrajala še približno štiri tedne.
Če ob koncu februarja vidimo ta prizor, naj bi nas čakal še mesec mraza
Gre za eno izmed številnih vremenskih znamenj, ki so jih naši predniki oblikovali na podlagi dolgoletnega opazovanja narave. V času, ko še ni bilo meteoroloških postaj in radarskih slik, so ljudje vreme napovedovali po obnašanju živali, gibanju oblakov in smeri vetra. Jazbec je bil pri tem poseben opazovanec.
Navadni jazbec (Meles meles) je v Sloveniji razširjena vrsta, ki si izkoplje obsežne brloge in je dejavna predvsem ponoči. Pozimi ne spi neprekinjeno, temveč zapade v obdobje zmanjšane dejavnosti. Ob milejših, sončnih dneh lahko pokuka iz brloga, kar so ljudje nekoč razumeli kot vremenski znak. Če ga je ob koncu februarja na vhodu pričakalo sonce, naj bi to pomenilo, da se bo hladnejše vreme še vrnilo in da prave pomladi še ne bo tako kmalu.
Zanimivo je, da podobno tradicijo poznajo tudi drugod. V Združenih državah Amerike 2. februarja praznujejo t. i. dan svizca. Če svizec ob sončnem vremenu zagleda svojo senco in se vrne v brlog, naj bi to pomenilo še šest tednov zime. Če je dan oblačen, naj bi pomlad prišla prej. Ta običaj kaže, da so ljudje v različnih kulturah na podoben način povezovali vedenje živali z vremenskimi spremembami.
Z vidika sodobne meteorologije takšna znamenja nimajo znanstvene podlage. Vremenski vzorci so rezultat zapletenih atmosferskih procesov, gibanja zračnih mas, ciklonov in anticiklonov. Trajanje zime ni odvisno od tega, ali se jazbec pojavi na soncu, temveč od širših podnebnih razmer. Koledarska zima se na severni polobli konča okoli 20. ali 21. marca, ko nastopi pomladansko enakonočje, vremenske razmere pa lahko tudi po tem datumu še presenetijo s snegom ali mrazom.
Kljub temu pa rek o jazbecu ostaja dragocen del kulturne dediščine. Spominja nas na čas, ko je bil človek tesneje povezan z naravo in je njene znake bral z večjo pozornostjo kot danes. V njem je zajeta tudi življenjska modrost: konec februarja še ni zagotovilo, da je zime konec.
Morda jazbec res ne določa dolžine mraza, a njegova podoba pred brlogom, obsijana s soncem, ostaja simbol negotovega prehoda med zimo in pomladjo. In prav v tej negotovosti je čar ljudskih vremenskih znamenj, ki kljub sodobnim napovedim še vedno burijo domišljijo.
* Slike so simbolične
